KATEGORIJE
Kaj otrok v vzgoji zares potrebuje?
Vzgoja Iz Srca
Vsi imamo slabe dni – mamice, oči, vzgojiteljice, otroci. Do prepirov bo prihajalo vedno, tudi odrasli smo le ljudje, včasih neprespani, s kopico težav v vsakdanjem življenju, prebujanjem bolečine iz preteklosti ali pa le s slabim dnevom. Nikoli ne bomo popolni, ne bomo vedno reagirali pravilno v vzgoji, včasih niti ne bomo vedeli, kako bi bilo prav. Da bi otroke vedno čutili, z njimi držali stik in prostor zanje je iluzija, tega ne bo nikoli. Otroci se tudi ne bodo vedno počutili dobro ob nas, niti mi ob njih ali pa ob sebi. Niti vse to ni namen dovolj dobre vzgoje, saj popolnost ne bi nikoli bila dobra priprava na življenje in otrokom postavlja bistveno previsoke standarde. Temelj vzgoje je kako po vseh teh prekinitvah stika in vzgojnih polomijah odzovemo – se znam opravičiti in popraviti razpoke odnosa?
ko se rodi mama
materinstvo
|
Res je, da ženska začne postajati mati že s samo odločitvijo za otroka – ko skrbi za svoje telo, zdravo je in se giba. Res je, da je ženska mati že, ko je noseča, saj že takrat svojemu otroku nudi varen pristan. Seveda ženska s porodom svoje materinstvo še močneje začuti ali pa rečeno drugače – je soočena z resnico, saj svojega otroka prvič v živo vidi. Res pa je tudi, da ne glede na to, da je ženska že mati, se materinstva še uči. Učenje pa – kot vemo – že v osnovi zahteva vzpone in padce.
Mame prehod v materinstvo različno doživljamo - ni ene prave poti, ni "prav in narobe". Je samo pot, po kateri hodi vsaka in ravno na svoji lahko najbolj zraste. |
težka, a srčna naloga vzgojiteljev
vzgojiteljica
Vzgojitelji imajo danes težjo nalogo kot kdajkoli. Zahteve in pritiski so višji, pričakovanja tako različna, da nikakor ne moreš zadovoljiti vseh. Vrednote se z vsakim letom bolj preusmerjajo na tiste, ki poudarjajo storilnost in znanje, vse manj pa na odnose do sebe in drugih, na pripravo na življenje. Vzgojitelje danes spremlja strah pred starši, strah pred nadrejenimi, strah pred sodelavci, najhuje pa – strah pred otroki. Tako so v strahu, da enostavno ne vedo, če so temu kos in se zaradi tega zatečejo v nemoč, »kjer je sistem tak, da se drugače pač ne da«. To je tisti občutek, ko te je strah vsakega lastnega premika, koraka, dejanja, besede, saj ne veš več kaj je sistemu sploh dopustno in ne. Je res vse tako brezupno?
vse bo minilo
materinstvo
Minile bodo neprespane noči. Minile bodo pleničke. Minil bo jok dojenčka in minila bo njegova 100 % odvisnost od tebe. Minili bodo dolgi dnevi, ko čakaš svojega moža, da pride že končno domov in za trenutek dobiš delček sebe nazaj. Minili bodo čustveni izbruhi tvojega malčka in minila bo njegova svojeglavost. Minili bodo popoldnevi ob učenju in priganjanju, naj naredi nalogo. Minila bodo pregovarjanja do kdaj je lahko zvečer zunaj in zopet, minila bo svojeglavost.
Vse to bo minilo. Enkrat boš dneve »samo dojenja«, črpanja ali priprave stekleničke pustila za seboj.
Vse to bo minilo. Enkrat boš dneve »samo dojenja«, črpanja ali priprave stekleničke pustila za seboj.
le otrok sem
VZGOJA IZ SRCA
Le otrok sem. Ne znam ti še povedati, kako se počutim in kaj potrebujem. Vsega tega se moram še naučiti… mamica in ati, vidva me učita tega. Ne znam še nadzorovati mojih odzivov, vsaj ne tako, da bi bil ob tem iskren s svojimi občutji… vse skupaj je v meni še tako intenzivno, da ne zmorem pomiriti sam. Potrebujem odraslega, da to naredi zame in me pomiri.
Kako lahko skozi materinstvo zrastem?
MATERINSTVO
Danes veliko govorimo o pomenu zgodnjih izkušenj otroka na njegovo odraslo dobo, o vzgoji, kjer se povezujemo z otrokom in vplivu lastnih vzorcev na to, kako kot starši vzgajamo svoje otroke (ali vzgojitelji otroke v vrtcu, na primer). Ko se nekdo začne z vsem tem srečevati, se v nekem trenutku lahko zdi, da je vse brez veze, »saj smo tako ali tako preveč zaznamovani in bomo svoje otroke zafurali«, še posebej kadar gre za težke življenjske zgodbe ljudi zaznamovane s hujšimi travmami. Pa je res vse tako brezupno, ali lahko materine bolečine postanejo njena največja moč?
otrok, starši in pomirjanje
VZGOJA iz srca
Da lahko pomirimo otroka, moramo najprej pomiriti sebe in obratno – s tem ko pomirimo otroka, pomirimo tudi sebe.
Otroci v nas vzbujajo različna čustva – nekaj tistih, ki jih z lahkoto pomirimo in nam ne predstavljajo večjih izzivov – tako kot pridejo tudi hitro gredo naprej. Vsak od nas pa ima nekaj tistih čustvenih izzivov, kjer se zatakne – odvisno od tega, kaj še moramo predelati. Ko se čustva v nas prebudijo, je naš prvi odziv strah, saj vsako živo bitje želi nezavedno ubežati bolečini, tako fizični kot čustveni. Katero pot v stiski starševstva potem ubrati?
Otroci v nas vzbujajo različna čustva – nekaj tistih, ki jih z lahkoto pomirimo in nam ne predstavljajo večjih izzivov – tako kot pridejo tudi hitro gredo naprej. Vsak od nas pa ima nekaj tistih čustvenih izzivov, kjer se zatakne – odvisno od tega, kaj še moramo predelati. Ko se čustva v nas prebudijo, je naš prvi odziv strah, saj vsako živo bitje želi nezavedno ubežati bolečini, tako fizični kot čustveni. Katero pot v stiski starševstva potem ubrati?
vzgajati iz knjig ali po občutku?
vzgoja iz srca
Smo tiste generacije odraslih, katerih družba je verjela, da otrok izsiljuje, da ga je za pomiritev potrebno pustiti naj se izjoče in da je telesno kaznovanje neškodljiva ter učinkovita metoda vzgoje. Danes nam znanost pove že marsikaj, kot npr., da otrokovi možgani niso dovolj razviti, da bi izsiljeval in da imamo t. i. zrcalne nevrone, ki so zaslužni zato, da se otrok pomiri preko nas, saj se sam še ne zmore. Znanost in knjige nam danes povedo, da je telesno kaznovanje v odraslosti povezano z občutki sramu, ki nam govorijo, da nismo dovolj dobri, depresijo, anksioznostjo in celo z večjo nagnjenostjo k samomoru. Kako potem združiti občutek in teorijo?
zakaj je postopno uvajanje tako pomembno?
prehod v vrtec
Najbolj od vsega se mi zdi pomembno, da je otrok slišan v svoji stiski - tako v vrtcu kot doma. Kot starši in vzgojitelji moramo vedeti, da so za otrokovim vedenjem v tistem času močna občutja, ki se vijejo od strahu in žalosti do jeze. Vsa ta občutja so popolnoma dovoljena, čeprav so neprijetna. Otrok z se z njimi ne zna soočiti sam, zato je ključno, da smo starši ob njih, jih razumemo in jim damo prostor, da ta občutja izrazijo - ob tem pa se zavedamo, da kakor je tudi nam težko, bo minilo.
kdo se najbolj ustraši čustev - otrok ali starš?
vzgoja iz srca
Ko otroka preplavijo težka občutja, se jih najbolj ustraši on sam. Odrasli smo tisti, ki se jih ne bi smeli.
Za trenutek si poskusimo predstavljati kako otrok doživlja težka čustva. Ste v trgovini, ko zagleda noro lep in mamljiv avto, se z neustavljivo željo, da bi ga vozil po nakupovalnih policah zakadi proti njemu in ga hoče vzeti s police, takrat pa naleti na glasen »Ne!«. Nima časa razmišljati zakaj ne sme seči po igrači, ve le, da je ne sme vzeti in občuti neznosno krivico. Frustracija ga v trenutku prevzame, postane rdeč v obraz, njegovo telo se napne, komaj nekaj sekund za tem pa že leži na tleh in začne vpiti, jokati, brcati in tepsti. Od joka komaj diha, čustva so vedno močnejša, še vedno ni slišan in stiska ob misli na prepoved ga potiska vedno globlje v razburjen čustven vihar. V enem trenutku začuti, da nima več popolnoma nobenega nadzora in se ustraši, ali bo iz viharja sploh prišel živ.
Za trenutek si poskusimo predstavljati kako otrok doživlja težka čustva. Ste v trgovini, ko zagleda noro lep in mamljiv avto, se z neustavljivo željo, da bi ga vozil po nakupovalnih policah zakadi proti njemu in ga hoče vzeti s police, takrat pa naleti na glasen »Ne!«. Nima časa razmišljati zakaj ne sme seči po igrači, ve le, da je ne sme vzeti in občuti neznosno krivico. Frustracija ga v trenutku prevzame, postane rdeč v obraz, njegovo telo se napne, komaj nekaj sekund za tem pa že leži na tleh in začne vpiti, jokati, brcati in tepsti. Od joka komaj diha, čustva so vedno močnejša, še vedno ni slišan in stiska ob misli na prepoved ga potiska vedno globlje v razburjen čustven vihar. V enem trenutku začuti, da nima več popolnoma nobenega nadzora in se ustraši, ali bo iz viharja sploh prišel živ.
zakaj je postopno uvajanje, prilagojeno otroku tako pomembno?
prehod v vrtec
|
Vrtec je otrokov prvi vstop v svet – in s prvim vstopom v svet otrok dobi izkušnjo, ali je ta svet varen ali ne. Samo predstavljajte si s koliko spremembami se mora otrok spopasti, ko pride v skupino: nov prostor, druga hrana kot doma, nove »tete«, novi otroci, nov ritem, nova pravila, bistveno manj pozornosti in skrbi, namenjene le njemu. Malo prevetrimo naša pričakovanja do otroka, ki se hitro izkažejo za previsoka… Namreč to je kar veliko sprememb za tako malo bitje in ob navajanju na vse novosti nujno potrebuje ob sebi osebo, ob kateri se počuti varno, da vse sprocesira.
|
boljši starš - boljši človek
vzgoja iz srca
Včasih smo popolnoma obupani. Ne vemo kaj v določeni situaciji starševstva sploh delamo, zdi se nam, da smo do zdaj v vzgoji vse zafrknili.
Pridejo trenutki, ko nas otrok tako razjezi, da se komaj zadržimo ali pa celo izbruhnemo. Včasih zavpijemo, pride kakšen teden, ko se nam zdi, da vpijemo kar ves čas. Spet drugič se lahko zgodi, da smo na otroka neodzivni, saj smo prezasedeni s svojimi skrbmi in mislimi. Včasih nas je sram, ko otrok pade ven, drugič nas je še bolj sram, ker pademo ven tudi sami. Včasih se zdi, da težka obdobja ne bodo nikoli minila.
Pridejo trenutki, ko nas otrok tako razjezi, da se komaj zadržimo ali pa celo izbruhnemo. Včasih zavpijemo, pride kakšen teden, ko se nam zdi, da vpijemo kar ves čas. Spet drugič se lahko zgodi, da smo na otroka neodzivni, saj smo prezasedeni s svojimi skrbmi in mislimi. Včasih nas je sram, ko otrok pade ven, drugič nas je še bolj sram, ker pademo ven tudi sami. Včasih se zdi, da težka obdobja ne bodo nikoli minila.
tebi mama, za materinski dan
MATERINSTVO
Draga mamica.
Danes ti želim povedati, da si čudovita. To pravim tudi tebi, pa čeprav te morda osebno sploh ne poznam.
Rada pa bi te spomnila, da se materinstvo ne meri po tem, kako uvajaš hrano, katere pleničke in kreme uporabljaš za otročka, ali si rodila naravno ali z epiduralno in kam vse gre tvoja družina na dopust. Materinstvo se ne meri po količini joka tvojega dojenčka ali izpadih stiske tvojega malčka, niti po dojenju ali hranjenju po steklenički, še manj pa po (ne)pospravljenem stanovanju. Bolj bio ne pomeni avtomatično boljše mame, prav tako kot več igrač in dejavnosti, ki jih izvajaš skupaj s tvojim malčkom ne.
Danes ti želim povedati, da si čudovita. To pravim tudi tebi, pa čeprav te morda osebno sploh ne poznam.
Rada pa bi te spomnila, da se materinstvo ne meri po tem, kako uvajaš hrano, katere pleničke in kreme uporabljaš za otročka, ali si rodila naravno ali z epiduralno in kam vse gre tvoja družina na dopust. Materinstvo se ne meri po količini joka tvojega dojenčka ali izpadih stiske tvojega malčka, niti po dojenju ali hranjenju po steklenički, še manj pa po (ne)pospravljenem stanovanju. Bolj bio ne pomeni avtomatično boljše mame, prav tako kot več igrač in dejavnosti, ki jih izvajaš skupaj s tvojim malčkom ne.
stopimo na stran otrok
vzgojiteljica
Kaj, ko bi šola in vrtec postala kraj, kjer bi se starši počutili sprejete in podprte, ter ne obsojane? Kaj, ko bi šola in vrtec postala kraj, kjer bi učitelji in vzgojitelji čutili zaupanje vanje ter spoštovanje in ne ves čas kritizirane? Kaj, ko bi šola in vrtec postala kraj, kjer bi se otroci počutili opažene in sprejete, ne pa spregledane? Kaj, ko bi stopili vsi na isto stran – na stran otrok?