boljši človek - boljši starš

​Včasih smo popolnoma obupani. Ne vemo kaj v določeni situaciji starševstva sploh delamo, zdi se nam, da smo do zdaj v vzgoji vse zafrknili.
Pridejo trenutki, ko nas otrok tako razjezi, da se komaj zadržimo ali pa celo izbruhnemo. Včasih zavpijemo, pride kakšen teden, ko se nam zdi, da vpijemo kar ves čas. Spet drugič se lahko zgodi, da smo na otroka neodzivni, saj smo prezasedeni s svojimi skrbmi in mislimi. Včasih nas je sram, ko otrok pade ven, drugič nas je še bolj sram, ker pademo ven tudi sami. Včasih se zdi, da težka obdobja ne bodo nikoli minila.

Stik z otroki včasih res je kaotičen z občutkom neobvladljivosti in brezupa. Z otroki namreč ni cenzure – na dan pridejo vsa občutja, skrita, zakopana, odkopana, a nerazrešena.

Za otroka je veliko lažje, da začne sovražiti sebe, kot da bi sovražil svojega starša – ljubezen starša je namreč tisto, kar potrebuje za življenje. Otrok se lažje odpove sebi, kot da bi se odpovedal ljubezni staršev – če bi se namreč odpovedal slednjemu je to enako, kot da se odpove življenju, saj je od starša odvisno njegovo preživetje. Otroci brez ljubezni in dotika se ne razvijajo enako – npr. med dojenčki v sirotišnicah, kjer so z njimi delali v popolni sterilnosti, brez dotika in stika je bila umrljivost in zbolevanje visoko. Otroci so tisti, ki ljubijo brezpogojno, zaradi česar je njihove meje tudi najlažje prekoračiti, saj nas bodo ne glede na vse še vedno imeli radi.

Tudi mi smo bili enkrat otroci in kot pravi Katarina Kompan Erzar je starševstvo spomin na otroštvo. Tudi mi smo brezpogojno ljubili in prav vsak od nas, pa naj ima še tako funkcionalne starše, je bil enkrat prizadet – to je namreč življenje. Ko dobimo svoje otroke, nas v stiku z njimi najbolj boli ravno tisto, kar ni razrešeno iz našega otroštva – pogosto so to tiste stvari, ki se jih niti ne spomnimo ali pa jih s trenutno situacijo ne povezujemo. Stiske, ki jih naši starši niso zmogli ali znali razrešiti smo potlačili v nezavedno, saj so preveč bolele, da bi bile del našega vsakdana – da pa smo lažje shajali z njimi, so postale obrambe.

Življenje seveda ni le spomin, ampak je tudi sedanji trenutek in pričakovanja prihodnosti. Vse to na trenutke dodaja težo našemu počutju in vpliva na potrpežljivost, odprtost in nežnost do sebe ter otroka. Otroci nas nezavedno soočajo z ranami, ki še čakajo na našo ljubečo pozornost – pa naj bo to, da se moramo v danem trenutku ustaviti in izpustiti pričakovanja do sebe, ali pa da se posvetimo starim nerazrešenim stiskam.

Odnos zdravi in so odnosi, ki so bolj zdravilni od drugih – odnos z otrokom je vsekakor med njimi. Toliko, kolikor damo otroku, damo sebi in toliko, kolikor damo sebi, damo tudi otroku. Včasih je izredno težko in boli, ampak dobra novica je, da nam bo šlo vedno bolje, še boljša pa, da je vredno.

Iz srca, Manca.

(Navedek iz knjige Katarine Kompan Erzar, Ljubezen umije spomin, str. 46)

​Vabljen/a, da deliš.

---