otrok, starš in pomirjanje

Da lahko pomirimo otroka, moramo najprej pomiriti sebe in obratno – s tem ko pomirimo otroka, pomirimo tudi sebe.

Otroci v nas vzbujajo različna čustva – nekaj tistih, ki jih z lahkoto pomirimo in nam ne predstavljajo večjih izzivov – tako kot pridejo tudi hitro gredo naprej. Vsak od nas pa ima nekaj tistih čustvenih izzivov, kjer se zatakne – odvisno od tega, kaj še moramo predelati. Ko se čustva v nas prebudijo, je naš prvi odziv strah, saj vsako živo bitje želi nezavedno ubežati bolečini, tako fizični kot čustveni. ​Katero pot v stiski starševstva potem ubrati?

V trenutkih, ko se nam čustva ob otroku prebudijo imamo možnost izbire. Lahko izberemo navidezno lažjo pot in našo bolečino nadaljujemo in še prenašamo naprej s tem, ko se na otroka odzovemo nerazumevajoče, ga morda ignoriramo ali pa za prebujeno celo kaznujemo. Ta pot se morda na videz že zdi lažja, pa vendar je na dolgi rok bistveno težja, saj s tem svoj nahrbtnik težkih čutenj še naprej vlečemo za sabo, s tem pa nas in naše bližnje stalno vleče k tlom in vsem onemogoča pristnost. Druga pot, ki se nam sprva zdi polna bolečine, pa je ironično pot odrešitve. To je pot, ki nas vodi v pomiritev starih nerazrešenih vsebin, pot, ki vodi v pristnost.

To, da moramo pomiriti najprej sebe, preden lahko pomirimo otroka že vemo. Najtežje pa je takrat, ko sebe ne zmoremo pomiriti, čeprav bi si želeli, otroka pa tudi ne. Moje največje spoznanje je, da je tudi takrat vse točno tako kot mora biti – življenje in otrok nam samo ponudita priložnost za novo izkušnjo. Prebujenih čustev se ni potrebno ustrašiti, pa čeprav je to naša prva reakcija - lahko jih sprejmemo z odprtimi rokami, tako kot smo si kot otroci želeli, da bi nas v teh trenutkih sprejeli naši bližnji in nas pomirili. Ni nam več potrebno zbežati, saj smo danes odrasli in lahko delamo na tem, da slišimo sami sebe. 

V trenutku, ko se nekaj v nas prebudi se lahko vprašamo, kaj bi si danes povedali, če bi imeli sebe kot majhno deklico ali fantka pred sabo. V mislih si lahko predstavljamo svojo podobo in ji damo, kar potrebuje - morda potrebuje objem, pomirjujočo besedo ali pa le prostor, da se zjoka. Naša zakopana čustva nam kot ogledalo kaže otrok in s tem, ko pogumno vstopimo v pomirjanje njega avtomatično pomirjamo tudi sebe in obratno - s tem o pomirjamo sebe, pomirjamo tudi otroka.

Razreševanje starih vzorcev je proces, zato bodimo na tej poti sočutni in potrpežljivi do sebe ter delajmo majhne korake.

Želim vam ogromno poguma in iskrenosti v tem tednu.

Iz srca, Manca

Če želiš, deli - širi zavest.

---