KDO SE NAJBOLJ USTRAŠI ČUSTEV - OTROK ALI STARŠ?

Ko otroka preplavijo težka občutja, se jih najbolj ustraši on sam. Odrasli smo tisti, ki se jih ne bi smeli.
Za trenutek si poskusimo predstavljati kako otrok doživlja težka čustva. Ste v trgovini, ko zagleda noro lep in mamljiv avto, se z neustavljivo željo, da bi ga vozil po nakupovalnih policah zakadi proti njemu in ga hoče vzeti s police, takrat pa naleti na glasen »Ne!«. Nima časa razmišljati zakaj ne sme seči po igrači, ve le, da je ne sme vzeti in občuti neznosno krivico. Frustracija ga v trenutku prevzame, postane rdeč v obraz, njegovo telo se napne, komaj nekaj sekund za tem pa že leži na tleh in začne vpiti, jokati, brcati in tepsti. Od joka komaj diha, čustva so vedno močnejša, še vedno ni slišan in stiska ob misli na prepoved ga potiska vedno globlje v razburjen čustven vihar. V enem trenutku začuti, da nima več popolnoma nobenega nadzora in se ustraši, ali bo iz viharja sploh prišel živ.

​Zakaj starši takih situacij ne obvladamo in kaj ob njih občutimo?
Starši se hitro ustrašimo malčka, ki je tako preplavljen s čustvi, da nam ni jasno kako ga bomo sploh kdaj umirili. Lahko postanemo jezni, ker mu nekaj prigovarjamo, ampak nas ne posluša in nam situacije kar nekako ne uspe umiriti. Lahko nas postane sram, ker vsem na očeh ne zmoremo in ne znamo reagirati, ali pa imamo danes le izredno slab dan in smo enostavno brez idej, kako do otroka sploh pristopiti. Po izbruhu nam ostane le še en kup žalosti, kot da bi bil ravnokar potres, zdaj pa skupaj z otrokom stojimo med zaprašenimi ruševinami.

Kako pa izbruh izgleda pri otroku?
Otrok potrebuje odraslo osebo ob kateri se lahko umiri, saj njegovi možgani še niso dovolj razviti in zreli, da bi to zmogel sam. Ko enkrat pade v hudo stisko nobeno razumsko prigovarjanje ne pomaga nič in ga ne bo pripeljalo v stanje umirjenosti. Daniel Siegel nam da zelo slikovito in razumljivo razlago, saj pravi, da imamo v možganih dve nadstropji – zgornje, ki je zadolženo za razum in premišljene odzive, spodnje pa za hitre reakcije in impulze, njihova ključna naloga pa je, da v nevarnost odreagirajo z Bojem, Begom ali Zamrznitvijo. Ko je otrok v hudi stiski v njegovih možganih zgleda nekako tako, kot da bi bil v prvem nadstropju, do drugega nadstropja pa stopnic ni in do tja enostavno ne zna priti. Odrasli mu z izkušnjami umirjanja pomagamo graditi to stopnišče lepo počasi, stopnico za stopnico – umirjanje za umirjanjem. Rezultat pozitivnih izkušenj večletnega umirjanja v otroštvu in ponovne vzpostavitve stika po prekinitvi je zrel odrasli z dobro zgrajenim stopniščem. Če otroka pustimo v stiski in sčasoma obupa, da mu bo sploh kdo pomagal, se zgradi stopnišče z manjkajočimi stopnicami ali pa kar brez stopnišča – zato pa je toliko odraslih, ki ob čustvenem impulzu s čustvi ne zmorejo zdržati, ampak izbruhnejo in začnejo vpiti ali pa se odzovejo z ignoriranjem, namesto da bi zmogli ranljivo povedati kako se počutijo in kaj potrebujejo.

Naši možgani so narejeni tako, da avtomatično začutimo otrokova čustva, kot bi bila naša. To se ne zgodi kar tako po nesreči, ampak z logičnim namenom. Otrok svojih čustev še ne zna regulirati in izbruhov pomiriti sam od sebe je to naloga odraslega, ki otrokova čustva začuti kot bi bila njegova lastna, jih pomiri v sebi in s pomirjujočim odzivom pomiri tudi otroka. Drugače rečeno bi bilo tako, kot da otrok nečesa še ne more prežvečiti, ker še nima dovolj zob, zato to prežvečimo mi in mu mehkejši obliki predamo nazaj ;) Nekoliko čudna primerjava, ampak logična, kajne?

Neobvladljivih čustev, ki z vso svojo intenzivnostjo zadanejo se otrok ustraši že sam po sebi – če bi lahko, bi od njih ubežal (včasih to tudi naredi), če pa večkrat dobi izkušnjo, da bo potem za starše še nesprejemljiv si lahko predstavljamo, da je strah ob izgubi kontrole nad sabo še večji. Ko enkrat razumemo, da otrok izbruha ne zmore kontrolirati in se nikakor pomiriti sam, se lahko zavemo naše izredne vloge in odgovornosti. Besede kot so »Pomiri se« ali »Nehaj kričati in jokati« ne le, da med izbruhom nimajo nobenega smisla, ampak tudi večajo prepad med nami, saj se otrok čuti še bolj nerazumljenega in neslišanega. Po drugi strani pa so čustveni izbruhi lahko poligon za tkanje močnejše vezi med nami in otrokom ter ga opremljajo s pozitivnimi izkušnjami iz katerih bo črpal celo življenje. Odrasli smo tisti, ki moramo razumeti kaj se z otrokom med izbruhom dogaja in ob tem ostati mirni.

Sliši se precej lahko, zakaj pa se nam potem zatika?
Največkrat gre za to, da se sami nismo nikoli naučili biti z lastnimi čustvi, kaj šele le-te zregulirati. Naši starši ob nas niso zdržali in zato smo se čustva počasi naučili potlačiti, namesto da bi pridobivali sposobnost, kako zdržati in se soočati z njimi. Otrok, ki ga starš v stiski pusti samega in ga s tem tudi zavrača, v smislu »Ko se tako vedeš (in čutiš) zame nisi sprejemljiv. Zopet bova imela »stik«, ko se sam pomiriš«, se sčasoma nauči, da bo s starši imel stik le takrat, ko se bo vedel tako, kot od njega pričakujejo starši. Ker je za otroka stik s starši najpomembnejši, je zatorej zanj bolj varno izgubiti stik s  sabo in s svojimi čutenji. V praksi to pomeni, da bo čustva potlačil, kar pa se običajno pokaže na drugih področjih, kot so težave z učenjem, pretiran strah na več področjih, nespečnost, določeni bolezenski znaki (boleč trebušček ipd.) ali pa celo kot motnja nereguliranega razpoloženja, drugače povedano otroška depresija.

Ob vsem pa gre tudi za to, da največkrat niti ne znamo reagirati na otrokovo stisko. Nevroznanost se je v času od našega otroštva do danes že močno razvila in vzgojne prakse so se v tem času zelo spremenile. Večina staršev se danes svojega vpliva na otroke že močno zaveda, do težave pa pride pri tem, da novih spoznanj še nismo ponotranjili. Pogosto se starši morajo najprej naučiti soočiti z lastno stisko, ki se jim ob otroku prebudi, kar jih pripelje do prepada, saj niti sami sebe ne zmorejo ali znajo pomiriti, kaj šele otroka. Na koncu lahko vemo, da je vse kar otrok potrebuje to, da ga v njegovi stiski razumemo. Morda bomo preko tovrstnega razmišljanja lahko prišli od trme z negativnim prizvokom do trme s prizvokom »potolaži me«.

Tako zopet pridemo do pomena raziskovanja sebe – kje so naši trigerji, šibke in močne točke. Danes se lahko vprašate  kje ste lahko bolj sočutni do sebe in kje potrebujete še več svoje ljubeče pozornosti. Odrasli smo in ob vsem znanju ter podpori, ki je danes na voljo imamo vso moč delovati drugače, kot so zmogli naši starši.

Iz srca, Manca.

Vabljen/a, da deliš.

---