kako lahko skozi materinstvo zrastem?

​Danes veliko govorimo o pomenu zgodnjih izkušenj otroka na njegovo odraslo dobo, o vzgoji, kjer se povezujemo z otrokom in vplivu lastnih vzorcev na to, kako kot starši vzgajamo svoje otroke (ali vzgojitelji otroke v vrtcu, na primer). Ko se nekdo začne z vsem tem srečevati, se v nekem trenutku lahko zdi, da je vse brez veze, »saj smo tako ali tako preveč zaznamovani in bomo svoje otroke zafurali«, še posebej kadar gre za težke življenjske zgodbe ljudi zaznamovane s hujšimi travmami. Pa je res vse tako brezupno, ali lahko materine bolečine postanejo njena največja moč?

Kot prvo bi rada sporočila, da vsaka travma na človeku pusti določene posledice. Na vsakem posamezniku pa je možnost izbire kaj bo s temi posledicami naredil – bodo postale nekaj, kar ga zaznamuje ali se bodo spremenile v nekaj, kar ga kot osebo pomembno oblikuje. Gre za to, da ni več žrtev nekega težkega dogodka (ki ga seveda pred tem ustrezno izžaluje in predela ob podpori), ampak njegove stiske postanejo njegove zmage. Še več, te zmage lahko napajajo tvoje globlje sočutje do sočloveka, razumevanje, sprejemanje in ustvarijo širši pogled na svet, obenem pa te spodbudijo k temu, da čutiš svojo vrednost in postaviš osebne meje, ki ne zavarujejo le tvoje lastne integritete, ampak tudi integriteto tvojih otrok (tudi preko tvojega odnosa z njimi).

Moje sporočilo je tako usmerjeno v upanje v spremembo in to prav skozi materinstvo oz. starševstvo. Gre za to, da otroci v nas starših (in tudi v vseh tistih, ki delajo z otroki) prebudijo najbolj nezavedne vsebine, tiste, vpisane v najgloblji (implicitni) spomin in s tem tudi pritisnejo na določene točke, ki najmočneje bolijo. Ker je naš avtomatični odziv ubežati bolečini, pogosto ne prepoznamo lastne odgovornosti, ampak krivdo pripisujemo otroku – da je nevzdržen, nevzgojen in neobvladljiv. Če se svojih vsebin ne zavedamo ali pa jim niti nočemo pripisovati pomembnosti, se hitro zgodi, da avtomatično delujemo enako, kot so delovali naši starši ali neka druga oseba, ki je v nas pustila nek negativen vtis (saj veste, to je tisto, ko rečemo »tega pa ne bom nikoli delal tako kot moja mama«, potem se pa kar naenkrat slišimo, kako izgovarjamo iste besede, v istem tonu z isto žugajočim prstom na roki, kot bi nas usmerjal nek notranji računalnik, ne pa mi).

Ne gre za to, da bi nekomu hotel očitati, da bo svojega otroka »zafural«, ker je doživel travmo (ali pa je bilo njegovo celo otroštvo ena sama travma). Tukaj gre le za to, da se starše spodbuja, da delajo na svoji osebnosti in pogledajo tudi v pretekle izkušnje ter s predelavo le-teh naredijo nekaj drugače, boljše. Gre za to, da se jim pove, da je normalno, da je vzgoja težka in da se jim ob otrocih prebujajo težka občutja, ampak da se tega ni potrebno ustrašiti. Potrebno je prevzeti odgovornost zanje in se jim z nekaj poguma približati. Vsi ti boleči trenutki ob otrocih so priložnost za rast in spremembo, so največje darilo naših otrok. Gre tudi za to, da bi posamezniki ob svojih težkih izkušnjah zmogli poiskati vse tiste lepote, ki so jih ob predelovanju razvili.

Iz srca, Manca.

Če želiš - deli in širi zavest.

---