Postopno uvajanje, kjer se uglasimo na otrokov tempo, nam postane edina možna izbira, ko pogledamo tudi z vidika navezanosti. Otroku navezanost na eno osebo (najpogosteje najmočneje na mamo v prvem obdobju, ki bo njegov primarni objekt navezanosti, seveda pa tudi na druge) namreč omogoča življenje, saj je v prvih mesecih popolnoma odvisen od nje, tako fizično kot čustveno. Če otroka pustimo samega dlje časa preden se uspe navezati na vzgojiteljico, odide pa njegova varna figura – mama ali oče, ostane sam s svojimi občutji in v smrtnem strahu. Če si vzamemo čas ob uvajanju, se lahko otrok postopno navezuje tudi na vzgojiteljico (pogosto si izbere eno, s katero se bolj povežeta, to bo njegov sekundarni objekt navezanosti) in ob odhodu starša mu je bistveno lažje, saj ima ob sebi že nekoga, ki mu zaupa – ve pa tudi, da tej osebi zaupa tudi njegova mama ali oče. Če otroka pustimo samega dlje časa preden se uspe navezati na vzgojiteljico, odide pa njegova varna figura – mama ali oče, ostane sam s svojimi občutji in v smrtnem strahu. Otroci, še posebej malčki tam okrog enega leta, si namreč zaradi nerazvitosti možganov še ne zmorejo razumsko razložiti, zakaj je mama odšla in da pride nazaj. Takrat otroci zelo pogosto zbolijo že po nekaj dneh – pa ne le zaradi vseh bacilov, med katere vstopili. Slika je precej drugačna… otrok zboli, ker je v takem stresu in ima povišano stopnjo kortizola, kar pa seveda oslabi njegov imunski sistem.
Uvajanje, ki je prilagojeno otroku je tako pomembno z več vidikov, predvsem pa zato, da ne izgubi zaupanja v odnos. Resnično se mu izplača nameniti več pozornosti in si prilagoditi dopust glede na uvajanje. Manca.
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
želiš biti obveščen/a o novih zapisih in dogodkih? |