Kaj otrok v vzgoji zares potrebuje?

Ura je 6.00 zjutraj. Marko se zbudi in mamico vleče za roko: »Mami, vstani!!!«. Mojca odpre eno oko, drugega ne more, ker je preveč zalimano … nato se od teže utrujenosti še prvo nazaj zapre. Glas »Mami vstaniiii!« jo pripelje nazaj v budnost, potrudi se in vstane… z levo nogo najprej.
Perilo, zajtrk, igrače po celo dnevni. Gresta na stranišče, Mojca se zagleda v umivalnik: »O moj Bog, še kopalnico moram pospravit«. Marko pravi, da še ni lačen, zato se skupaj lotita zlaganja perila. Marko žlobudra, se smeje in skače po postelji, Mojca bolj tiho komunicira, zatopljena v svoje misli »Ko bi le še lahko malo spala« in »Kje pa je čas zame?«. »Kje je oči?« vpraša Marko. »Na službenem potovanju, saj veš, včeraj je šel. Jutri pride domov.«

Mojci začne kruliti po želodcu, odpravita se v kuhinjo. Medtem ko se Marko igra z lonci, kot da je sredi koncerta in svetovni bobnar, Mojca kuha kašo. Z besedami »Mami, pomagaj«, »Mami, jaz bi novo žlico«, »Mami, lačen sem« se Marko stalno suka okrog mamičinih nog, tako da se Mojca dvakrat skoraj spotakne. Njene misli se vedno bolj usmerjajo v »Oh pa daj no, a lahko vsaj malo miru, ves čas nekaj hočeš, a se ne moreš samo malo igrat. Aaaa, jaz bi še spala. Pa kje je čas zame???«. Odsotno nadaljuje s pripravo hrane, vzame žlico arašidovega masla, ga zameša v kašo, nakar reče Marko, »Jaz bi tudi mami!!!i«. Mojca nekaj zamrmra, ker se ji trenutno res ne da iti njunega običajnega kuhinjskega sodelovanja, nakar jo v trenutek dogajanja v domači kuhinji prikliče glasen Markov krik, ki še v istem trenutku že leži na tleh, zaripel v obraz, na pol joka in pol kriči, se zvija, brca. Ne, ni se opekel ali udaril, samo voda, ki se je v njegovem loncu kuhala od jutra (ali pa od večera, ko sta se z očijem poslovila) je zavrela in odpihnila pokrovko.

Mojca je sprva pomislila »O ne, zdaj pa imam. Še to, popolnoma ob ne pravem času. Aaah, kaj sem si zagodla…«. Nima časa razmišljat in se smilit sama s sabo, hitro dojame, da ga je polomila. Marko je z njo skušal dobiti stik že od jutra, ona pa ga je stalno preusmerjala in se zapirala v svoje misli. V istem trenutku dojame še, da je Marko najbrž že grozno lačen in seveda njegova potrpežljivost sorazmerno s tem prav tako izstradana, pa če bi jo sicer hotel imeti ali pa ne.

Usede se ob njega, ga skuša priklicati k sebi. Vsak, ki je že bil ob otroku s čustvenim izbruhom si zdaj lahko predstavlja, kako zgleda malček na vrhuncu izbruha na tleh – ni lepo. Mojca je kar naenkrat tukaj, v njuni kuhinji, z mislimi in čustvovanjem ob svojem sinu, s sočutjem pri sebi in pri njemu. Ve, da zdaj nima druge možnosti, kot nastalo situacijo rešiti. Malo še počaka, ko opazi, da se Marko počasi umirja, ga vpraša, ali ga lahko vzame k sebi. Marko jokajoč prikima, obenem pa pograbi s tal še starega medvedka, ki mu ga je oči dal en dan prej. Prizor se Mojce dotakne globoko v srce, saj sploh opazila ni, da ga Marko že cel dan nosi s seboj. Marka stisne k sebi in mu prigovarja »Žalosten si, ker nisem bila ob tebi. Vidim te, slišim te. Tukaj sem zate, povej mi.«. Jok, kriki in zvijanje trajajo še nekih 10 minut, nakar Mojca izkoristi trenutek, ko se stanje še bolj umiri kot prej in reče: »Marko, a vprašava medvedka, če ve kje je oči in kdaj pride?«. Marko se zagleda v mamine oči, zadihan in izmučen prikima. Medvedek pove, da je oči v Nemčiji in da ta trenutek misli nanj, mu pošilja poljubčka in petko. Marku se počasi na ustih prikaže nasmeh, Mojca čuti, da se njegovo telo sprošča, še zrak postane lažji. »Pogrešaš očija?« Marku se v oči zopet prikradejo solze, s kotički ustnic pritrdi mamici. Mojca ga stisne, začuti njegovo bolečino, ker ga je celo jutro odrivala, medtem ko je Marko s seboj nosil težek nahrbtnik čutenj, ki se je nabiral že od slovesa z očijem. »Čutim, da ti je težko, ker je oči šel in ga pogrešaš. Oprosti Marko, ker nisem bila tukaj s teboj, šele zdaj sem dojela, da si me celo jutro klical in me potreboval ob sebi. Včasih smo odrasli tako zatopljeni v svoje misli, da sploh ne slišimo sporočil od zunaj. Slab dan imam, ampak nisi ti kriv za to. Četudi smo slabe volje, se do drugih ne smemo grdo vesti. Potrudila se bom, da bom ob tebi. Vesela pa bom tudi, če takrat, ko me rabiš, prideš do mene in mi to poveš«.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vsi imamo slabe dni – mamice, oči, vzgojiteljice, otroci. Do prepirov bo prihajalo vedno, tudi odrasli smo le ljudje, včasih neprespani, s kopico težav v vsakdanjem življenju, prebujanjem bolečine iz preteklosti ali pa le s slabim dnevom. Nikoli ne bomo popolni, ne bomo vedno reagirali pravilno v vzgoji, včasih niti ne bomo vedeli, kako bi bilo prav. Da bi otroke vedno čutili, z njimi držali stik in prostor zanje ter za njihova čustva je iluzija, tega ne bo nikoli. Otroci se tudi ne bodo vedno počutili dobro ob nas, niti mi ob njih ali pa ob sebi. Niti vse to ni namen dovolj dobre vzgoje, saj popolnost ne bi nikoli bila dobra priprava na življenje in otrokom postavlja bistveno previsoke standarde. Temelj vzgoje je kako po vseh teh prekinitvah stika in vzgojnih polomijah odzovemo – se znam opravičiti in popraviti razpoke odnosa? Znamo znova vzpostaviti stik z otrokom, tisti pristen, globok stik, ki ga otrok nujno potrebuje za varno navezanost? Otrok se iz tega uči, da je odnos varen, saj kljub zmotljivosti in nesporazumom ljubezen ostane, mami in oči ostaneta, se z njim pogovorita, sprejemata njega in sebe. Ključ do tega pa je, koliko znamo pogledati vase po vseh življenjskih in vzgojnih izzivih, si odpustiti napake in biti pristen v tem kar si.

Biti dovolj dober starš.
 
Iz srca, Manca
 
Deli med dovolj dobre starše.

---