Težka, a srčna naloga vzgojiteljev

Vzgojitelji imajo danes težjo nalogo kot kdajkoli. Zahteve in pritiski so višji, pričakovanja tako različna, da nikakor ne moreš zadovoljiti vseh. Vrednote se z vsakim letom bolj preusmerjajo na tiste, ki poudarjajo storilnost in znanje, vse manj pa na odnose do sebe in drugih, na pripravo na življenje. Vzgojitelje danes spremlja strah pred starši, strah pred nadrejenimi, strah pred sodelavci, najhuje pa – strah pred otroki. Tako so v strahu, da enostavno ne vedo, če so temu kos in se zaradi tega zatečejo v nemoč, »kjer je sistem tak, da se drugače pač ne da«. To je tisti občutek, ko te je strah vsakega lastnega premika, koraka, dejanja, besede, saj ne veš več kaj je sistemu sploh dopustno in ne. Je res vse tako brezupno?

​Biti vzgojitelj ni le poklic, ampak je poklicanost. Je poklicanost, da svoje delo opravljaš z dušo, je stik, v katerega vnašaš svoje srce, misli in znanje. Je poklic, kjer tvegaš in si ranljiv ter odprt, saj je to edino, kar poglablja odnos z otrokom, s staršem in tisto, kar je najbolj nagrajujoče – s sabo. Vedno več govorimo o pomenu zgodnjih izkušenj posameznika, ki se zapišejo globoko v nezavedno in nas vodijo skozi odnose v življenju in odraslosti, pa vendar se zdi, da to zavedanje vse manj udejanjamo v zgodnjih oblikah varovanja otrok. Ljudje smo tisti, ki sistem spreminjamo, sistem pa je tisti, ki oblikuje svet – potemtakem svet oblikujemo sami. Pa še vseeno mnogo premalo cenimo poklic vzgojitelja, obenem pa bistveno premalo pričakujemo od sistema, kjer so spremembe nujne. Resnično se premalo cenimo – tako vzgojitelji, starši in ljudje – in se namesto v iskanje možnosti in zbiranje moči zatekamo v jezo ter nemoč.
​
Pogoji dela vzgojitelja, ki hoče delati dobro, so vse prej kot lahki - PREvisoko število otrok v skupini in razni pritiski jim dobro delo močno otežujejo in včasih celo onemogočajo. Ni prav, da se vzgojiteljev tako na fakulteti kot v vrtcih ne izobražuje o tem, kako lahko v skupini delajo drugače kot vzgajajo s kaznijo. Premalo se pove o tem, kako lahko z otroki v stik vstopajo tako, da poglabljajo njihov odnos s sabo, z otrokom, z družino. Nihče ne postavi meje, kjer je raziskovanje samega sebe in osebna rast (pa naj bo še tako zlajnana beseda) pogoj dela v tem čudovitem poklicu vzgojitelja – vse ostalo, od priprav, izdelkov in do dejavnosti je le pika na i, ne pa bistvo dela vzgojitelja. Podpore, ki bi jo vzgojitelji pri delu na sebi neumorno potrebovali, pa prav tako ni.

V vrtcu žal še vedno delajo ljudje, ki ne spadajo tja in nikakor ne med otroke. Sito, skozi katerega sprejemamo vzgojitelje v vrtce in s katerim dodelujemo diplome ter nazive, je mnogo preredko. Zakaj? Ker ni dopustno, da z otroki delajo ljudje, ki za to delo niso primerni ali celo škodljivi. Ni prav, da še vedno živimo in delujemo z mislijo, da otroci vse prenesejo in da jih to pravzaprav dela močnejše. Ni prav, da v to verjamemo, ker je naša družba šibkejša kot kdajkoli in z vsemi odvisnostmi in odtujenostjo toni le globlje. In veste kaj še bolj ni prav? To, da vsi ti vzgojitelji, ki svojega poklica ne čutijo kot poslanstvo, mečejo slabo luč na vse tiste dobre, srčne in predane vzgojitelje, ki vsak dan kljub vsem izzivom otrokom namenijo iskren nasmeh. Na vse odlične vzgojitelje, ki se želijo učiti, ki so odprti za novo in ki priznavajo, da bolj kot kdajkoli potrebujejo pomoč. To so vsi vzgojitelji, ki žalostnega otroka vzamejo v toplo naročje, medtem ko na zajtrk čaka ostalih 13, 17, 21 ali 23.

Vzgojitelji so tako danes pred izredno težko nalogo dela v nemogočih pogojih z občutno preveč otroki v skupini in previsokimi zahtevami nadrejenih, staršev in samih do sebe. So pred nalogo, kjer bodo morali začutiti svojo vrednost in spoznati svojo neverjetno moč in izbrati pogum, dvigniti glavo in slediti tistemu, v kar verjamejo. Pred težko nalogo, kjer bodo priznali, da jih je strah, kjer se bodo zavedali, da bodo na njihovi poti tudi neuspehi, zavrnitve in nestrinjanja, ampak bodo z vero vase in z vero v dobro sledili sebi ter delali v dobro otrok, staršev in sveta.

S srcem, Manca🌷.

Vabljeni k delitvi, da se dotakne več src.

P. S.: starši, mi pa sodelujmo z našim razumevanjem, potrpežljivostjo, rahločutnostjo in zaupanjem vanje!!!

​P. S. 2.: Učitelji, verjamem, da doživljate podobno.

---