 … da ne potrebujem novih igrač in oblačil. Blato, pesek in veja so moje najboljše igrače, s katerimi lahko ustvarjam. Stare igrače so enako dobre kot nove, ker je njihov namen, da se v igro vživim, ne pa da se igrače vživljajo vame. V igri moram biti aktiven, moja potreba je ustvarjati, se učiti, razvijati. Pa tudi za nova oblačila mi v resnici ni mar. Stara oblačila so enako dobra kot nova, še celo boljša, ker jih lahko umažem in strgam, ko pogumno plezam na drevo. Poglej me v žive oči in nasmejana usta, ne v moja umazana oblačila in v plastiko igrač, ki leži v kotu. Zunanji izgled ne določa naše družinske povezanosti in moje sreče, ko raziskujem. Zadovoljstvo polnijo doživetja, ne pa nove igrače in oblačila.
0 Comments
 Ura je 6.00 zjutraj. Marko se zbudi in mamico vleče za roko: »Mami, vstani!!!«. Mojca odpre eno oko, drugega ne more, ker je preveč zalimano … nato se od teže utrujenosti še prvo nazaj zapre. Glas »Mami vstaniiii!« jo pripelje nazaj v budnost, potrudi se in vstane… z levo nogo najprej.
Perilo, zajtrk, igrače po celo dnevni. Gresta na stranišče, Mojca se zagleda v umivalnik: »O moj Bog, še kopalnico moram pospravit«. Marko pravi, da še ni lačen, zato se skupaj lotita zlaganja perila. Marko žlobudra, se smeje in skače po postelji, Mojca bolj tiho komunicira, zatopljena v svoje misli »Ko bi le še lahko malo spala« in »Kje pa je čas zame?«. »Kje je oči?« vpraša Marko. »Na službenem potovanju, saj veš, včeraj je šel. Jutri pride domov.«  Le otrok sem.
Ne znam ti še povedati, kako se počutim in kaj potrebujem. Vsega tega se moram še naučiti… mamica in ati, vidva me učita tega. Ne znam še nadzorovati svojih odzivov, vsaj ne tako, da bi bil ob tem iskren s svojimi občutji… vse skupaj je v meni še tako intenzivno, da ne zmorem pomiriti sam. Potrebujem odraslega, da to naredi namesto mene in me pomiri.  Ob otrocih se spomnimo, kaj pomeni pristna sreča, brezpogojna ljubezen in zdravilen smeh.
Ob otrocih se spomnimo, kako preprosto je lahko življenje, kako lep je lahko vsakdan in kako zanimivo je le gledati mravljice, ki svoje breme močno in pogumno nosijo na svoje mesto. Otroci nas spomnijo, kaj pomeni začutiti človeka, ga imeti rad in mu odpustiti. Spomnijo nas, da je tudi nagajivost lahko zabavna.  Smo tiste generacije odraslih, katerih družba je verjela, da otrok izsiljuje, da ga je za pomiritev potrebno pustiti naj se izjoče in da je telesno kaznovanje neškodljiva ter učinkovita metoda vzgoje. Danes nam znanost pove že marsikaj, kot npr., da otrokovi možgani niso dovolj razviti, da bi izsiljeval in da imamo t. i. zrcalne nevrone, ki so zaslužni zato, da se otrok pomiri preko nas, saj se sam še ne zmore. Znanost in knjige nam danes povedo, da je telesno kaznovanje v odraslosti povezano z občutki sramu, ki nam govorijo, da nismo dovolj dobri, depresijo, anksioznostjo in celo z večjo nagnjenostjo k samomoru.
 Da lahko pomirimo otroka, moramo najprej pomiriti sebe in obratno – s tem ko pomirimo otroka, pomirimo tudi sebe.
Otroci v nas vzbujajo različna čustva – nekaj tistih, ki jih z lahkoto pomirimo in nam ne predstavljajo večjih izzivov – tako kot pridejo tudi hitro gredo naprej. Vsak od nas pa ima nekaj tistih čustvenih izzivov, kjer se zatakne – odvisno od tega, kaj še moramo predelati. Ko se čustva v nas prebudijo, je naš prvi odziv strah, saj vsako živo bitje želi nezavedno ubežati bolečini, tako fizični kot čustveni. Katero pot v stiski starševstva potem ubrati?  Ko otroka preplavijo težka občutja, se jih najbolj ustraši on sam. Odrasli smo tisti, ki se jih ne bi smeli.
Za trenutek si poskusimo predstavljati kako otrok doživlja težka čustva. Ste v trgovini, ko zagleda noro lep in mamljiv avto, se z neustavljivo željo, da bi ga vozil po nakupovalnih policah zakadi proti njemu in ga hoče vzeti s police, takrat pa naleti na glasen »Ne!«. Nima časa razmišljati zakaj ne sme seči po igrači, ve le, da je ne sme vzeti in občuti neznosno krivico. Frustracija ga v trenutku prevzame, postane rdeč v obraz, njegovo telo se napne, komaj nekaj sekund za tem pa že leži na tleh in začne vpiti, jokati, brcati in tepsti. Od joka komaj diha, čustva so vedno močnejša, še vedno ni slišan in stiska ob misli na prepoved ga potiska vedno globlje v razburjen čustven vihar. V enem trenutku začuti, da nima več popolnoma nobenega nadzora in se ustraši, ali bo iz viharja sploh prišel živ.  Včasih smo popolnoma obupani. Ne vemo kaj v določeni situaciji starševstva sploh delamo, zdi se nam, da smo do zdaj v vzgoji vse zafrknili.
Pridejo trenutki, ko nas otrok tako razjezi, da se komaj zadržimo ali pa celo izbruhnemo. Včasih zavpijemo, pride kakšen teden, ko se nam zdi, da vpijemo kar ves čas. Spet drugič se lahko zgodi, da smo na otroka neodzivni, saj smo prezasedeni s svojimi skrbmi in mislimi. Včasih nas je sram, ko otrok pade ven, drugič nas je še bolj sram, ker pademo ven tudi sami. Včasih se zdi, da težka obdobja ne bodo nikoli minila. |
