… da ne potrebujem novih igrač in oblačil. Blato, pesek in veja so moje najboljše igrače, s katerimi lahko ustvarjam. Stare igrače so enako dobre kot nove, ker je njihov namen, da se v igro vživim, ne pa da se igrače vživljajo vame. V igri moram biti aktiven, moja potreba je ustvarjati, se učiti, razvijati. Pa tudi za nova oblačila mi v resnici ni mar. Stara oblačila so enako dobra kot nova, še celo boljša, ker jih lahko umažem in strgam, ko pogumno plezam na drevo. Poglej me v žive oči in nasmejana usta, ne v moja umazana oblačila in v plastiko igrač, ki leži v kotu. Zunanji izgled ne določa naše družinske povezanosti in moje sreče, ko raziskujem. Zadovoljstvo polnijo doživetja, ne pa nove igrače in oblačila. … da ne potrebujem veliko aktivnosti, kjer bi se učil kako pravilno telovaditi, peti, risati in plesati. Potrebujem le tebe, ki te lahko opazujem in posnemam v vsakdanjosti. Želim si pomivati posodo, pa čeprav bodo malo mokra tla in kakšen razbit krožnik. Želim zabijati žeblje, vrtati luknje, telovaditi kot telovadiš ti. Uživam v poslušanju ptic in čričkov ter atija pod tušem. Najraje imam glasbo, kjer lahko iščem svoje gibanje, kjer spoznavam svoje telo in svoj glas. Ne potrebujem telovadnega poligona, ko pa je poligon zunaj v naravi – si predstavljaš koliko ovir moram premagati, kadar plezam po koreninah drevesa? Koliko ravnotežja moram imeti, da hodim po malo večjih kamnih? Vse kar potrebujem za razvoj je gibanje, narava, ustvarjanje, čas s tabo in s prijatelji. … da moram padati, ker se le tako učim, kako se ujeti. Si vedel, da s tem, ko me vedno ujameš, nikoli ne bom naučil iztegniti rok pred svojo glavo? Če si zamudil to obdobje, ker te je bilo preveč strah zame, ali pa si čutil preveč jeze, kadar sem se umazal, bom za učenje potreboval bistveno več energije in časa. Padati moram zares, na travo in tudi v življenju. Zaupaj mojemu razvoju, zaupaj, da mi jok ne bo naredil nič hudega, če si le ti ob meni, me čutiš in slišiš. Zaupaj sebi, da me boš znal potolažiti. … da je moj naraven proces razvijati se in da ni nobene bojazni, da česa ne bi osvojil – če boš le sledil meni in mojim namigom, katera je naslednja stopnica razvoja, me v tem ne boš zaviral ali pa prehiteval. Hodil bom, ko bom pripravljen v telesu in glavi, če me vodiš za roke pa le izgubim zaupanje vase… s tem preskočiš pomembno stopnico razvoja zame in mi odvzameš izkušnjo. Jedel bom, ko bom pripravljen. Morda to ne bo pri šestih mesecih, morda ne tako kot si si predstavljal ti. Govoril bom, ko bom pripravljen. Tudi od tebe bom še, ko bom pripravljen. Moje telo ima notranji kompas in moja intuicija je močna, saj mi omogoča preživetje. Ne povozi tega, ampak me spodbujaj k temu, da to ohranim. … da te ves čas opazujem. Tvoje besede srkam v svojo dušo in počasi postajajo moj notranji glas. Dojenčka negujem, kot ti neguješ bratca. Avto vozim, kot ga voziš ti. Vpijem, ker tudi tebe slišim vpiti. Želim biti kot ti, ki si moj vzor… Opazuj in vzgajaj najprej sebe, saj s tem narediš skoraj vse. Jaz se učim od tebe, to je moj razvoj, moja potreba. In to je dovolj – če boš ti dovolj dober, bom tudi jaz. … da sem žalosten, razočaran nad sabo in osramočen, kadar me primerjaš z drugimi. Drugi niso jaz in jaz nisem oni, zakaj ne morem biti le edinstven? Tak kot sem in v svojem razvoju? Tudi če Metka poje celo kosilo in ga jaz ne, kako je lahko to primerljivo? Ona je 5 cm večja, pa njena noga je 28, moja pa 27! Ona je celo jutro tekla, jaz pa že večino dneva rišem in berem knjige. Rad bi se naučil poslušati svoje telo, ne le sosedovega krožnika in besed odraslih. Jaka pač teče v vodo, jaz pa pač ne, ker je nimam najraje. On pa ne mara peska, medtem ko jaz dneve preživim v kopanju lukenj in grajenju hiš. Nihče ni boljši ali slabši, le drugačna sva. Vse ostalo pa je le tvoj strah in sram, da si ga ti kot starš nekje polomil. To je tvoje nezaupanje vame, da v svojem bistvu vem kaj potrebujem, ampak to nima veze z mano, to se pogovori s kom drugim. Hvala. Prepričana sem, da bi bil naš odnos do otrok in pričakovanja do sebe ter do njih bistveno drugačen, ko bi z lastno rahločutnostjo zmogli pogledati skozi njihove oči in ta pogled združiti z lastno odgovornostjo za vzgojo. Stik je najbolj pomemben del vzgoje in začutiti otroka oz. njegov pogled, nam pomaga ravno pri njem. Prepogosto naš pogled namreč zastirajo lastne rane, pričakovanja in prepričanja, ob tem pa zgrešimo najpomembnejše - otroka. V imenu otrok, Manca
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
želiš biti obveščen/a o novih zapisih in dogodkih? |