 Žene me opazovanje sveta, dogajanja in odnosov v njem, pa vse bolečine, ki jih opažam med ljudmi, obenem pa vsi srečni obrazi otrok v blatnih škornjih. Žene me znanje, da nas otroci trigirajo od dojenčka dalje ravno zato, da dojamemo kje so možnosti za napredek in rast (ker za koga pa bomo, če ne za otroke(poleg sebe seveda)?). Žene me izkušnja, da se da vzgajati drugače kot smo navajeni in da je utopija, da bomo vse odgovore našli sami, ker je ena glava premajhna za spoznanja milijonih ljudi in znanosti. Zame vzgajati drugače pomeni predvsem, da si nehamo metat pesek v oči in si priznamo, da ga vsi starši mal biksamo – eni več, drugi manj, nekje več, drugje manj. Biksamo ga že skoz, ker pač otrok ne pride z navodili za uporabo. Je pa razlika v tem, ali smo lahko mal bolj pogumni kot sicer in uspešni v tem, da si upamo pogledat v lastne bikse in se odpret za delo, ki ga moramo naredit na nekem področju.
 Ko otroka zaspita, primem v roke telefon in si med kupom perila, igrač in pobruhanih tetric vzamem čas za odklop - facebook. Iskreno povedano, veliko želja ima motivacije imam za aktivnosti, ki bi nahranile mojo dušo, vendar v tem trenutku ne zberem dovolj energije niti za pranje las. V trenutku konca dneva tako obsedim na kavču in uživam v tem, da po meni nihče ne pleza, poliva, me po nesreči ščipa ali pa namerno sesa (dobesedno seveda), iz stranišča kliče "mami sem že" ali pa siten (normalno) pričakuje, da bom razbrala znake lakote in s tem tudi razrešila razlog za sitnobo. Uživam v tem, da po pomemben dnevu - ker skrb za otroke je vsak dan pomembna - gledam nepomembne stvari ali pa preberem kakšen članek, ki me zelo zanima in v meni vzbudi radost. Žal pa s svojo utrujenostjo v trenutku padem v past, v katero se ujemam globlje in globlje z vsakim "scrollom" nižje po ekranu. Zavestno sicer ne zaznam nobene nevarnosti v tem, da se tu in tam na zidu prikažejo fotografije sveže spečenega kruha, nasmejanih, brezskrbnih obrazih slikanih na vrhu hriba, po možnosti z vzhodom sonca v ozadju in neštetih fotografij zadovoljnih malčkov, ki čofotajo v morju.
 V tem svetu se da žensko tako hitro prepričat, da ni dovolj. Da ni dovolj uspešna, ni dovolj dobra, da ni dovolj strokovna, da nima dovolj lepo pospravljene hiše, ...
 Predstave mame se skozi življenje spreminjajo. Zavrti svoje življenje nazaj in naprej in preveri, kaj si mislila, da si morala in kaj je bilo zate vedno zares pomembno.
 Danes dajem prostor le hvaležnosti.
Hvaležnosti za tvoj jok, saj pomeni, da si živ, da čutiš in lahko z mano komuniciraš. Hvaležnosti za tvoj smeh, ki me opomni na to preprosto lepoto življenja. Hvaležnosti za pregovarjanja ali boš oblekel zeleno ali rdečo majico, saj pomeni, da se učiš pogajanja. Hvaležnosti za vsak tvoj dotik na roki, ki sprosti moje telo in me vrne v trenutek »tu in zdaj«. Hvaležnosti za vsak tvoj slinast poljub na lice, ki se vpije v mojo kožo kot ljubezen.  Še preden sem postala mamica, sem se vedno spraševala le kakšna je ta materinska ljubezen do otroka. Kot vzgojiteljica sem opazovala vse tiste malčke, ki se jim v očeh prebudi neverjetna iskrica, ko jih pridejo mamica iskat – v utrujenih očeh mame pa prav tako. Otrok s seboj prinese velik val ljubezni, ki je hkrati neverjetno izpopolnjujoč in boleč – tako močan, da se ga mama lahko tudi ustraši. Tako malo bitjece, a s tako veliko močjo, da se svet mame lahko v trenutku popolnoma sesuje in obenem da občutek, da je šele zdaj zares sestavljen. Veliko mam reče, da šele zdaj razumejo bistvo življenja.
 Danes veliko govorimo o pomenu zgodnjih izkušenj otroka na njegovo odraslo dobo, o vzgoji, kjer se povezujemo z otrokom in vplivu lastnih vzorcev na to, kako kot starši vzgajamo svoje otroke (ali vzgojitelji otroke v vrtcu, na primer). Ko se nekdo začne z vsem tem srečevati, se v nekem trenutku lahko zdi, da je vse brez veze, »saj smo tako ali tako preveč zaznamovani in bomo svoje otroke zafurali«, še posebej kadar gre za težke življenjske zgodbe ljudi zaznamovane s hujšimi travmami. Pa je res vse tako brezupno, ali lahko materine bolečine postanejo njena največja moč?
 Minile bodo neprespane noči. Minile bodo pleničke. Minil bo jok dojenčka in minila bo njegova 100 % odvisnost od tebe. Minili bodo dolgi dnevi, ko čakaš svojega moža, da pride že končno domov in za trenutek dobiš delček sebe nazaj. Minili bodo čustveni izbruhi tvojega malčka in minila bo njegova svojeglavost. Minili bodo popoldnevi ob učenju in priganjanju, naj naredi nalogo. Minila bodo pregovarjanja do kdaj je lahko zvečer zunaj in zopet, minila bo svojeglavost.
Vse to bo minilo. Enkrat boš dneve »samo dojenja«, črpanja ali priprave stekleničke pustila za seboj. |
