življenje mame

Še preden sem postala mamica, sem se vedno spraševala le kakšna je ta materinska ljubezen do otroka. Kot vzgojiteljica sem opazovala vse tiste malčke, ki se jim v očeh prebudi neverjetna iskrica, ko jih pridejo mamica iskat – v utrujenih očeh mame pa prav tako. Otrok s seboj prinese velik val ljubezni, ki je hkrati neverjetno izpopolnjujoč in boleč – tako močan, da se ga mama lahko tudi ustraši. Tako malo bitjece, a s tako veliko močjo, da se svet mame lahko v trenutku popolnoma sesuje in obenem da občutek, da je šele zdaj zares sestavljen. Veliko mam reče, da šele zdaj razumejo bistvo življenja.

Ko se rodi otrok, se v njej ponovno rodi pozabljena ljubezen. Prebudi se brezpogojna ljubezen do otroka in tista neverjetna moč, ki jo ženska nosi v sebi, pospravljeno v kotičku srca. Moč, s katero za svojega otroka skrbi, ga zaščiti in ljubi kljub temu, da bi včasih najraje pobegnila. Moč, zaradi katere si želi postati boljša ženska.

Z otrokom pridejo tudi skrbi, strahovi in stiske. Novorojenček, ki je sprva odvisen predvsem od mame, lahko prebudi veliko nemoči in strahu, da ne bi znale poskrbeti zanj in celo jeze, ker je vse odvisno od nje ter mora biti ves čas na razpolago. Novo življenje mamo prestraši, včasih celo tako zelo, da se popolnoma zapre vase z nezavedno željo, da bi se obvarovala. Neverjetno je kaj vse se v mami lahko prebudi ob tako majhnem bitjecu.

Materam se pogosto zgodi, da dobijo občutek, da ne bodo nikoli več normalne. Koktajl hormonov divja po žilah, še iti pod tuš je cel dogodek. Potenje, boleče prsi in bradavice, čišča, mleko teče v potokih, tako da brez modrčka za sabo pušča sledove ... krivda in sram, ko dojenje ne steče. Misli mame se pletejo le še okrog otroka in skrbi zanj, telo se spremeni, trebuh je nerazpoznaven, bolečine poroda in dojenja jo opominjajo na tisti boleči trenutek, ko se je zanjo vse spremenilo - kot odmev jo spominja na to, da se je njeno življenje čez noč obrnilo na glavo. Pa vseeno se ob pogledu na otrokove rokice, medtem ko spi, njeno srce dobesedno stopi. Medtem ko bi morala spati in počivati kar leži ob njem in ga občuduje.

To ljubezen, ki jo mama čuti do otroka je enkrat že čutila – ko se je sama rodila. Tako kot mama gleda svojega otroka z občudovanjem in tako kot novorojenček postane njen ves svet, prav tako je kot novorojenčica gledala svojo mater in ravno tako je bila mati njen cel svet. Lahko začutiš to brezpogojno ljubezen do svoje matere, ki je bila tvoj varen pristan? Lahko začutiš njeno ljubezen, ko te je pogledala, njene skrbne roke, ki te božajo po licih?

Nismo pa čutile le ljubezni, tudi druga občutja so nam znana. Lahko začutiš ta strah, ko iz trebuha, kjer si devet mesecev počivala v popolnem raju, prideš na rahlo brutalen način na svet, kjer v nekaj minutah začutiš toliko različnih senzacij – od luči, zvoka, vonjav do hladu? Strah te je, vse je novo in zanašaš se le na milost drugih. Lahko začutiš bolečino, ko nisi bila razumljena, slišana, potolažena in sprejeta? Vsa občutja se skrbno spravijo v del tvojega spomina, kjer ni slik in smiselne zgodbe, obstajajo le telesna občutja in stiske ob določenih situacijah, ki si jih ne znaš razložiti.

Z otrokom se rodi tudi hrepenenje po tistem, česar sama nisi imela. Rodi se pozabljena ljubezen, ki te opominja na ljubezen do sebe. Zaradi otroka sprejmi samo sebe in se imej raje – in zaradi njega lahko postaneš boljša mama mali punčki v tebi, ki je potrebovala tolažbo. Otrok naj te spomni na to, da si vredna brezpogojne ljubezni, ki jo zdaj želiš dati naprej. Bodi sočutna do sebe in s tem bodi zgled svojemu otroku.

Mamica, dobra novica je, da težko obdobje mine, ostane pa ti ljubezen. Skupaj z otrokom raste mama – tako kot se dojenček rodi in postaja samostojna oseba, prav tako se učiš tudi ti. Ne boj se napak in ne boj se prositi za pomoč, ko jo potrebuješ – pa ne le fizične, ampak predvsem čustvene.

Ne pozabi, tvoje stiske so danes lahko slišane, na tebi pa je, da spregovoriš.

Iz srca, Manca.

Deli z mamicami, če želiš.

---