Žene me opazovanje sveta, dogajanja in odnosov v njem, pa vse bolečine, ki jih opažam med ljudmi, obenem pa vsi srečni obrazi otrok v blatnih škornjih. Žene me znanje, da nas otroci trigirajo od dojenčka dalje ravno zato, da dojamemo kje so možnosti za napredek in rast (ker za koga pa bomo, če ne za otroke(poleg sebe seveda)?). Žene me izkušnja, da se da vzgajati drugače kot smo navajeni in da je utopija, da bomo vse odgovore našli sami, ker je ena glava premajhna za spoznanja milijonih ljudi in znanosti. Zame vzgajati drugače pomeni predvsem, da si nehamo metat pesek v oči in si priznamo, da ga vsi starši mal biksamo – eni več, drugi manj, nekje več, drugje manj. Biksamo ga že skoz, ker pač otrok ne pride z navodili za uporabo. Je pa razlika v tem, ali smo lahko mal bolj pogumni kot sicer in uspešni v tem, da si upamo pogledat v lastne bikse in se odpret za delo, ki ga moramo naredit na nekem področju. Kaj me žene? Sej v resnici je zelo preprosto. Žene me opazovanje sveta, dogajanja in odnosov v njem, pa vse bolečine, ki jih opažam med ljudmi, obenem pa vsi srečni obrazi otrok v blatnih škornjih. Žene me to, da vem, da se da iz zelo hudih življenjskih zgodb iz svojega otroštva v svojem starševstvu da naredit boljše zgodbe. Žene me spoznanje, da je naraven tok življenja v tem, da gremo dalje tudi v odnosu do otrok in v tem presegamo generacije pred nami –to je po moji definiciji evolucija. Žene me znanje, da nas otroci trigirajo od dojenčka dalje ravno zato, da dojamemo kje so možnosti za napredek in rast (ker za koga pa bomo, če ne za otroke(poleg sebe seveda)?). Žene me opažanje, da smo zamenjali napredek z zdravo pametjo in preprostim notranjim glasom, ki nas vodi v starševstvu, s tem smo pa čist pomešal vrednote na glavo – uspeh pred odnose, izgled pred počutje, tehnologijo pred človeškim stikom. Žene me klic, naj spodbujam ljudi, da te vrednote spet obrnejo naokrog. Žene me izkušnja, da se da vzgajati drugače kot smo navajeni in da je utopija, da bomo vse odgovore našli sami, ker je ena glava premajhna za spoznanja milijonih ljudi in znanosti. Kaj zame pomeni vzgajati drugače? Zame vzgajati drugače pomeni predvsem, da si nehamo metat pesek v oči in si priznamo, da ga vsi starši mal biksamo – eni več, drugi manj, nekje več, drugje manj. Biksamo ga že skoz, ker pač otrok ne pride z navodili za uporabo. Je pa razlika v tem, ali smo lahko mal bolj pogumni kot sicer in uspešni v tem, da si upamo pogledat v lastne bikse in se odpret za delo, ki ga moramo naredit na nekem področju. Skoz. Delo se ne konča, to je pač življenje. Pa da postajamo mal manj obsojajoči do biksov ostalih in se vprašamo kako lahko zares pomagamo. Sojenje in trda mnenja gradijo zidove med nami, odprta vprašanja in nevsiljiva pomoč pa jih gladijo. Starši smo odgovorni za vzgojo otrok, ni otrok odgovoren za to, kakšne starše ima. Družba vpliva na odraščanje otrok, ampak tudi mi smo del družbe. Tako gremo v odnos do otroka in osebnostno rast bolj zavestno in odprto, smo odprti za nove poglede; slišimo izkušnje drugih staršev in strokovnjakov; znamo kombinirat znanost z vsakdanjim življenjem na način, da nam je v prid, ne v minus, ker tako zelo stremimo k popolnosti. Prijazno in spoštljivo sprejemamo mnenja/izkušnje drugih ljudi, enako se tudi odzovemo. Zanima nas, kaj se dogaja zunaj in kako lahko s svojo aktivnostjo to spremenimo. Ne gre se za metode, ki jih bomo v odnosu z otrokom uporabljali. Gre se za pot, ki jo sami – kot starši – prehodimo v odnosu z dotičnim otrokom (ker vsak s sabo prinese drugo lekcijo). Metode, pedagogike, tehnike in razni načini pridejo zraven, kot pomoč, usmeritev, razširjanje obzorij, spreminjanje prepričanj in aha momente. Ampak prvi je pa odnos, ki ga imamo sami s sabo in pogled na odnos, ki ga imamo z otrokom... nadaljuje pa se pri odnosu do drugih in do družbe. Starši smo odgovorni za vzgojo otrok, ni otrok odgovoren za to, kakšne starše ima. Družba vpliva na odraščanje otrok, ampak tudi mi smo del družbe. Ja, to vse me žene tudi pri promociji masaže dojenčka, otroka in dotika na sploh, ker se začne že tako zgodaj. Naše roke so namreč za otroka eden prvih stikov s svetom, otrok preko našega dotika razvija odnos do svojega telesa (ki je temelj odnosa do drugih) in se preko naše nemotene pozornosti in prisotnosti v trenutku varno navezuje na nas. Od tega, kakšni smo mi do otroka je odvisno, kakšen bo otrok do drugih. Pa ne gre samo za dotik, ampak tudi za podporno znanje in skupnost, ki jo starši skozi takšna srečanja pridobimo. Gre za izkušnje in občutek, da nisi edina izgubljena mama, ki ne ve kako otroka uspavat, da tvoj otrok ni edini, ki joka, se zbuja in kaka do vratu, da ti očka nisi edini, ki se je bal svojega novorojenčka prijet v roke, ker si se bal, da ga boš »polomil« in da je zunaj mnogo družin, za katere v nekem obdobju velja rek »naša edina stalnica je sprememba«. Pomembno je, da slišimo zgodbe drugih, ker širijo naša obzorja in prepričanja. V ostalih "štirih stenah" se malčki tudi mečejo na tla ob čustvenem izbruhu, predšolčki se tudi pogajajo do onemoglosti, osnovnošolci si tudi želijo pripadat s tem, da imajo pri 8. letih telefon in najstniki si želijo ugajat sošolcem. Vsi ne vemo čist točno, še strokovnjaki ne, ker se svet tako hitro spreminja. Ampak poslušamo, iščemo rešitve, se pogovarjamo, poizkusimo, nam ne gre, pa poizkusimo drugače, pa uspe. Delamo na stiku med sabo in med stikom z otroki. Res je neumno, da se milijon odraslih izgovarja kaj vse je krivo, da je tako kot je v družbi. Vsak odrasel naj raje pogleda kaj samo on lahko naredi, da več ne bo tako. Piši mi, če čutiš, da bi te v tvojem starševstvu/življenju podprli moji programi 🤍 . Manca 𝐏𝐫𝐨𝐠𝐫𝐚𝐦𝐢: - Bled: začetek 25. maja ob 9:00; - Ljubljana: začetek 23. maja ob 10:00 (zbiramo prijave). - Bled: začnemo 25. maja ob 10:45.
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |