Otrok se v vrtec praviloma uvaja le enkrat v življenju - vsako naslednje uvajanje, npr. ob prehodih v starejše skupine, druge vrtce ipd., naj bi bilo lažje. In otrok si prvo izkušnjo uvajanja vtisne globoko v telo in srce.

Po mojem mnenju bi vsak otrok, starš in tudi vzgojitelj moral imeti priložnost postopnega uvajanja - ker je tako poskrbljeno za otroka v tem ranljivem obdobju, v resnici pa je tudi lažje tako za starše kot vzgojitelje. 

Žal v družbi veljajo prepričanja oz. miti o postopnem uvajanju, ki mnoge odrasle odvračajo od odločitve zanj. V tem zapisu 5 mitov podiramo.

​Najbolj od vsega se mi zdi pomembno, da je otrok slišan v svoji stiski - tako v vrtcu kot doma. Kot starši in vzgojitelji moramo vedeti, da so za otrokovim vedenjem v tistem času močna občutja, ki se vijejo od strahu in žalosti do jeze. Vsa ta občutja so popolnoma dovoljena, čeprav so neprijetna. Otrok z se z njimi ne zna soočiti sam, zato je ključno, da smo starši ob njih, jih razumemo in jim damo prostor, da ta občutja izrazijo - ob tem pa se zavedamo, da kakor je tudi nam težko, bo minilo.