Najbolj od vsega se mi zdi pomembno, da je otrok slišan v svoji stiski - tako v vrtcu kot doma. Kot starši in vzgojitelji moramo vedeti, da so za otrokovim vedenjem v tistem času močna občutja, ki se vijejo od strahu in žalosti do jeze. Vsa ta občutja so popolnoma dovoljena, čeprav so neprijetna. Otrok z se z njimi ne zna soočiti sam, zato je ključno, da smo starši ob njih, jih razumemo in jim damo prostor, da ta občutja izrazijo - ob tem pa se zavedamo, da kakor je tudi nam težko, bo minilo. Druga izredno pomembna stvar pa je sta čas in postopnost. Ko razumemo, da je uvajanje otroka kot prva večja ločitev od nas, ena izmed velikih popotnic za naš odnos z njim in za njegov odnos do sveta - se pravi popotnica za življenje - takrat čutimo tudi, da je prilagoditev časa in dopusta temu velikemu dogodku nekaj najbolj pomembnega. Takrat ne bomo več razmišljali, kako se ne da, ampak bomo usmerjeni v iskanje rešitev. Postopnost pri uvajanju pa je tisto drugo. Če preslikamo na naše življenje - kadar v neko spremembo vstopamo počasi, je vse skupaj bistveno manj strašljivo in intenzivno, kot če do spremembe pride na hitro. Za oboje, tako čas kot postopnost, pa mora starš zaupati sebi, otroku in vrtcu. Kadar zaupanja v tem obdobju še ni, pa ima skozi uvajanje izjemno priložnost, da ga najde. Na koncu pa - čeprav vam na koncu ne bi uspelo biti ob otroku toliko, kolikor bi si želeli, boste s takim pogledom vedeli, da ste storili vse kar je v vaši moči. Iz srca, Manca Vabljen/a, da deliš.
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
želiš biti obveščen/a o novih zapisih in dogodkih? |