Otrok se v vrtec praviloma uvaja le enkrat v življenju - vsako naslednje uvajanje, npr. ob prehodih v starejše skupine, druge vrtce ipd., naj bi bilo lažje. In otrok si prvo izkušnjo uvajanja vtisne globoko v telo in srce. Po mojem mnenju bi vsak otrok, starš in tudi vzgojitelj moral imeti priložnost postopnega uvajanja - ker je tako poskrbljeno za otroka v tem ranljivem obdobju, v resnici pa je tudi lažje tako za starše kot vzgojitelje. Žal v družbi veljajo prepričanja oz. miti o postopnem uvajanju, ki mnoge odrasle odvračajo od odločitve zanj. V tem zapisu 5 mitov podiramo. 1. MIT: "Otrok se bo navadil na prisotnost starša in mu bo ob odhodu še težje." V tem mitu odrasle vodi predvsem strah, saj logične razlage zanj ni. Otrok bo s postopnostjo le pridobil občutek varnosti, ker se bo ob staršu navadil na okolje, nov ritem, skupino ter vse spremembe, ki pridejo s tem in bo imel priložnost postopno se navezati na vzgojiteljici. Še vseeno mu bo hudo, ko bo starš odšel, krajšemu joku se je težko izogniti, ampak je to neprimerljivo s tem, če starš odide prezgodaj, saj ima osnoven občutek varnosti že postavljen. Otrok je z namenom navezan na svoje starše - zato, ker mu dajejo občutek varnosti in mu razložijo spremembe, ko do njih pride (pa čeprav majhen otrok razume manj besed, čuti veliko). 2. MIT: "Otroci so prilagodljivi, starši so tisti, ki pri uvajanju komplicirajo." Res je, otroci so zelo prilagodljivi. Pravzaprav so preveč prilagodljivi, ker vedno delajo za to, da ne izgubijo ljubezni starša - otrok bo vedno sodeloval s staršem, čeprav bo ob tem moral zatreti sebe. Otrok, ki se pretirano prilagodi situaciji, ki sicer ni v skladu z njegovim razvojem, lahko zboli, ali pa stisko kaže preko vedenja, saj drugih ventilov nima. Poleg tega je pomembno poudariti, da so posledice njihove prilagodljivosti pogosto vidne šele kasneje v odraslosti (predvsem v partnerskih odnosih). Ta mit ne drži tudi zato, ker otroci v vrtec pridejo s čustveno rezervo varnosti od doma, ko pa se ta izprazni, nastopi huda stiska. Pogosto otrok šele po nekaj dneh dojame, da gre za res in da vrtec ne bo le nekaj začasnega, čemur sledi njegov upor. Odrasli moramo biti glas otrok tam, kjer se jih ne sliši - in če to pomeni, da kompliciramo, ker uvajanje želimo izvesti v skladu z njegovim razvojem, lahko rečemo tudi tako. Odrasli, ki otrokovo stisko prepozna, čeprav le-ta npr. ne joka (ali pa si drugi celodnevni jok razlagajo kot popolnoma normalno posledico uvajanja) v resnici ne komplicira, le gleda za vedenje in v skladu s tem tudi reagira. 3. MIT: "Normalno je, da otroci med uvajanjem hlipajo in dlje časa jokajo". Daljši jok je normalen odziv na prehitro uvajanje in je zato nujno, da se mu izognemo - vsak daljši jok je nedopusten in prehud za otrokovo doživljanje in tudi za razvoj njegovih možganov. V primeru daljšega joka je nujno poklicati starše, pomembno je, da kot starši vzgojiteljem povemo, da nas v tem primeru pokličejo. Otroci, ki so uvedeni postopno jokajo bistveno manj, vsak daljši jok pa je znak, da je bilo uvajanje prehitro za otroka. Postopnost zmanjšuje otrokov stres, saj mu omogoča, da se na spremembe privaja počasi, ob staršu pridobi zaupanje v vzgojiteljico in se tudi nanjo počasi naveže. Ob ločitvi starš otrok še vedno zajoka, to je popolnoma normalno za majhne otroke, ki si situacije še ne znajo razložiti. Vendar je glavna razlika v tem, da se otrok pri vzgojiteljici vsaj delno umiri, saj ji že zaupa. Nikakor pa v tem primeru ne gre za jok, ki bi trajal dlje od 20 minut. 4. MIT: "Za otrokovo stisko je kriva mama." Tukaj imam dva odgovora. 1. Mama najbolje čuti otroka in sebe ter čuti, da je vrtec pred 3. letom prezgodaj (njuna separacija se še ni zgodila v celoti, prej kot gre otrok v vrtec, bolj intenzivna čustva so), tako da je popolnoma normalno, da je mama v stiski zaradi prehoda v vrtec. Ko se otrok uvaja, na pamet ne moremo reči, ali gre za stisko mame ali mama le čuti otroka, ki mu je lahko zelo težko. 2. Mamo je strah, ker je bila sama deležna hitrega uvajanja oz. so njene primarne izkušnje poslavljanja zaznamovane s stisko, zaradi česar se prebudi njen telesni spomin, ki ga z razumom ne more kontrolirati. Ker se mami prebudijo lastna potlačena čustva, je v totalni grozi ko otroka daje stran – rešitev ni da jo potisnemo stran, ampak ji damo razumevanje, tankočutno zaznamo kaj rabi, da bi dobila občutek varnosti in nam kot vzgojiteljem zaupala. Včasih mama rabi dodaten dan, potem pa lahko mirna odide iz skupine, kar pa je za otroka na koncu najbolj pomembno. Kadar je stiska mame prevelika, je pomembno, da jo usmerimo k zaupanja vredni osebi, ki ji lahko v tem primeru pomaga – svetovalcu, terapevtu ali psihologu. Ko mama predela svojo stisko, olajša tudi otroka. Vedno se zavedajmo, da je uvajanje tudi osebnostna rast za prav vse vpletene – otroka, starše in vzgojitelje. 5. MIT: "Starši ne morejo dobiti daljšega dopusta za uvajanje." Slednja trditev izzove največ stiske, saj vsekakor zahteva veliko prepričanost v pomen postopnega uvajanja in angažma. Dopust je težko dobiti, to je dejstvo; ni pa nemogoče. Pomembno je, da se na uvajanje pripravimo in dopuste načrtujemo vnaprej: tako vemo kako si organizirati čas, da na koncu dopusta ne zmanjka. Dopust preverita oba starša - pogosto imajo očetje še kakšen teden očetovskega dopusta, ki ga lahko porabijo v ta namen. Običajno se staršem, ki se za postopno uvajanje odločijo iz globoke prepričanosti in bi za to podirali smreke, uvajanje časovno dobro izide. Odločitev je prva, ostalo sledi. Kadar za uvajanje izčrpamo vse možnosti (tudi stari starši in drugi bližnji, ki jih otrok dobro pozna) in si postopnega uvajanja resnično ne moremo privoščiti – seveda se tudi to lahko zgodi – vemo, da smo storili vse, kar je v naši moči in dogodek izžalujemo. Ob tem se zavedajmo, da je vsak dan več, ki ga lahko otroku namenimo, zlata vreden. Uvajanje otroka v vrtec je izkušnja, na katero se je pomembno pripraviti. Nekateri vrtci in vzgojiteljice vas bodo v tem ranljivem obdobju lepo vodile, seveda predvsem z otrokom na prvem mestu. Otrok je namreč tisti, za katerega moramo poskrbeti odrasli – v času uvajanju smo mi njihov glas in odločitve. Vsem staršem in vzgojiteljem priporočam, da se udeležijo kakšnega predavanja o postopnem uvajanju - dogodkienega organiziram jaz v Mini SVET, Domžale, ali pa preberejo kakšno knjigo na to temo. V branje priporočam del knjige Rahločutnost do otrok (Andreja Poljanec in Katarina Kompan Erzar), Prvič v vrtec (Rajko Varjačič), Znanost o vzgoji (Margot Sunderland). O pomenu postopnosti uvajanja nas lahko prepričajo tudi vse knjige, ki govorijo o navezanosti na skrbnike in druge odrasle osebe. Deli in bodi sprememba Manca
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
želiš biti obveščen/a o novih zapisih in dogodkih? |