perspektiva življenja

Mnogo izkušenj v življenju se zdi brez smisla. Zakaj bi trpljenje lahko imelo sploh kakršen koli smisel? Zakaj bi sploh kdo rekel, da je lahko neka izredno huda situacija sploh za kaj dobra?
Najbrž smo že vsi slišali za kakšen primer, ko je človek po hudo bolezni spoznal resnično vrednost življenja in šele zares začel živeti. To je le ena izmed izkušenj, ki nas lahko doleti in iz katere so ljudje resnično zrasli... kar pa ne pomeni, da si ob izbiri ne bi izbrali starega stanja pred tem, novim, iz katerega se učimo.

Zakaj nekdo iz pretekle bolečine naredi življenjsko izkušnjo, ki mu daje širino, globino sočutja in moč, da ljubi še močneje kot kdajkoli prej, nekoga drugega pa enaka izkušnja vodi v neizživeto življenje? Kakšen smisel imata v življenju sploh bolečina in stiska? Kakšno bi bilo življenje brez teh – lepše ali brez napredka? Bolezen, travma, smrt, ločitev, prepiri, zlorabe, depresija – kaj se iz vsega tega v resnici lahko naučimo?

Rek pravi »kar nas ne ubije nas okrepi«. Z njim se strinjam le delno, namreč odvisno je kaj z bolečino, ki smo jo doživeli, naredimo. Se ji posvetimo, jo resnično slišimo, sprejmemo in na tak način zdravimo, ali pa jo skušamo pozabiti, potlačiti, jo morda celo iz jeze na cel svet prenašamo naprej? To so odločitve, ki jih lahko sprejemamo vsak dan in v vsaki situaciji, še najbolj pa v tistih najbolj težkih. Seveda to ne pomeni, da moramo biti za vsako ceno močni in trpeti do konca. Ravno obratno, moč je v tem, da priznamo svojo bolečino in trpljenje in pri tem poiščemo podporo. Del bolečih izkušenj je vsekakor proces žalovanja, ko se poslavljamo od tistega, kar smo z nekim dogodkom izgubili ali pa morda celo od tistega, česar nismo nikoli sploh imeli.

Ko razumemo in čutimo, da se vse, kar se nam dogaja v življenju zgodi ZA NAS in ne NAM, izstopimo iz pozicije žrtve in resnično vzamemo življenje v svoje roke – takrat postanemo zmagovalci. Čeprav so dogodki v nekem trenutku najpogosteje izven naše kontrole, pa imamo nadzor nad tem, kako bomo novo izkušnjo sprejeli. Kot pravi Maya Angelou kontrole nad dogodki sicer nimaš, lahko pa se odločiš, da te izkušnje ne bodo zreducirale tvoje osebnosti; tvoje stiske bodo postale tvoje zmage. Bolečina je neizogiben del učenja, vendar traja mnogo dlje in je precej hujša, če se proti njej borimo ali pa jo zanikamo. Enako kot pri bolezni – če jo le zakrivamo z zdravili, bo na koncu izbruhnila mnogo hujša, bolj boleča in močnejša, kot pa če se ob njenih prvih znakih ustavimo, zadihamo in jo priznamo ter se vprašamo, kaj nam želi sporočiti – šele takrat se ji posvetimo na način, ki zdravi. V tem času pa potegnemo ven najmočnejše sporočilo, kot je, da nas je telo nosilo in prenašalo dlje, kot bi bilo to potrebno, zdaj pa nas resnično želi opozoriti, da potrebuje počitek.

V težki situaciji se vprašaj:
🌼 Kako se ob tej situaciji počutim?
🌼 Na kaj me ta situacija in občutja spominjajo?
🌼 Kaj mi življenje sporoča in kaj bi se iz tega lahko naučil?

Zapiši si ali pa si odgovori na vprašanja le v glavi, ter nekaj časa le obstani z vsem, kar si – brez sodbe in potrebe po spreminjanju. Vzemi si toliko časa kot ga potrebuješ, na tej poti pa poišči vse kančke sočutja do sebe, kar jih premoreš. Obenem pa verjemi, da zmoreš!

In kako vem, kdaj nisem več žrtev svojega življenja? Takrat, ko čutim, da sem preživeli in zmagovalec – ko čutim, da so moje izkušnje nekaj, kar me dela notranje bolj močnega, bolj lepega in bolj čutečega.

S srcem, Manca 💗.

Deli in nagovori še koga ;)

---