 Vzgojitelji imajo danes težjo nalogo kot kdajkoli. Zahteve in pritiski so višji, pričakovanja tako različna, da nikakor ne moreš zadovoljiti vseh. Vrednote se z vsakim letom bolj preusmerjajo na tiste, ki poudarjajo storilnost in znanje, vse manj pa na odnose do sebe in drugih, na pripravo na življenje. Vzgojitelje danes spremlja strah pred starši, strah pred nadrejenimi, strah pred sodelavci, najhuje pa – strah pred otroki. Tako so v strahu, da enostavno ne vedo, če so temu kos in se zaradi tega zatečejo v nemoč, »kjer je sistem tak, da se drugače pač ne da«. To je tisti občutek, ko te je strah vsakega lastnega premika, koraka, dejanja, besede, saj ne veš več kaj je sistemu sploh dopustno in ne. Je res vse tako brezupno?
0 Comments
 Kaj, ko bi šola in vrtec postala kraj, kjer bi se starši počutili sprejete in podprte, ter ne obsojane? Kaj, ko bi šola in vrtec postala kraj, kjer bi učitelji in vzgojitelji čutili zaupanje vanje ter spoštovanje in ne ves čas kritizirane? Kaj, ko bi šola in vrtec postala kraj, kjer bi se otroci počutili opažene in sprejete, ne pa spregledane? Kaj, ko bi stopili vsi na isto stran – na stran otrok?
|